Še pozimi sem bila prepričana, da letos ne bom na vrtu sadila nobenih rož. A kaj, ko obožujem rože, rada delam na vrtu. Takoj, ko je posijalo prvo sonce, sem že gledala po vrtu, kaj vse bi lahko posadila. Ne morem iz svoje kože. Tako sem se odločila, da letos naredim spremembo in zapravim za rože nekaj več denarja, kupim kar nekaj trajnic, da bom imela za naprej mir.
Po tehtnem premisleku sem se odločila, da bodo letos krasile moj vrst naslednje rastline:
- Hortenzije,
- Pokrovne vrtnice,
- Divja trta,
- Hoste.
To je bila moja končna odločitev. Seveda sem si naredila točen načrt, kje bom vse posadila. Zavedala sem se, da bom morala kar precej zapraviti, če bom želela vse to kupiti. Spomnila sem se na svojo prijateljico, starejšo sosedo, ki mi je enkrat že ponujala hoste, pa jih nisem hotela vzeti. No, ne bom ravno rekla, da jih nisem hotela, nisem upala. Tokrat pa sem zbrala pogum in jo poklicala, če ima mogoče kaj hoste viška. Bila me je vesela in dogovorili sva se, da se po kosilu oglasim. Ko sem se pripeljala k njej, me je že vse čakalo. Podarila mi je dve košari host. Nisem mogla verjeti, koliko sadik mi je pripravila. Nikakor se ji nisem mogla zahvaliti, kajti dobro sem se zavedala, kaj pomeni, ali bi morala, jaz to kupiti sama.
Soseda ni hotela prav nič v zameno, rekla mi je, da je prav vesela, da so sadike prišle v prave roke, ker jo je že kar nekaj ljudi prosilo, ampak vidi, kako sem jaz srečna in kako rada imam rože. Res sem ji bila hvaležna, sigurno jo bom povabila na kavo, ko bodo njene rože prvič zacvetele.…
