Nekega zimskega jutra sem sedela v kuhinji, zavita v odejo, in poslušala, kako brni grelec pod mizo. Zunaj je snežilo, jaz pa sem si mislila, da ni lepšega kot topel dom. Dokler ni čez nekaj tednov prišel račun. Elektrika cena je bila višja, kot sem pričakoval. Precej višja. Najprej sem se jezila: ‘Kako je to mogoče? Saj sploh ne porabimo toliko!’ Potem pa sem se odločila, da bom prišla stvari do dna.
Sedla sem k računu in začela gledati, kaj vse tvori elektrika cena. Omrežnina, prispevki, tarifa, poraba. Priznam, do tistega dne nisem imela pojma, kaj te besede sploh pomenijo. A ko sem začela povezovati stvari, je bilo, kot bi nekdo prižgal luč (ironično). Ugotovila sem, da se največ energije porabi ravno takrat, ko misliš, da ne – ponoči, ko so naprave izklopljene, a dejansko čakajo v stanju pripravljenosti.
Partner se je sprva smejal moji novi misiji. Potem pa sem v kuhinji izklopila mikrovalovko, sušilnik in star radio, ki je bil vedno priklopljen. Po enem mesecu se je elektrika cena dejansko zmanjšala. Ne veliko, ampak dovolj, da sem videla razliko. To je bil trenutek, ko sem ugotovila, da gre manj za denar in bolj za zavest.
Zdaj me ne zanima več samo, koliko plačamo. Zanima me, kdaj in zakaj. Ko gre luč gor, vem, da to pomeni nekaj več – udobje, toplino, pa tudi odgovornost. Elektrika cena mi je postala vsakdanji opomnik, da vsaka prižgana naprava nekaj pomeni. In ne govorim samo o porabi, ampak o tem, kako pogosto delamo stvari avtomatsko, brez razmisleka.
Najlepše pri vsem pa je, da sem postala bolj pozorna tudi drugje – na vodo, ogrevanje, celo na to, koliko časa preživim z zasloni. Vse se je začelo z enim nepričakovanim računom in vprašanjem: zakaj je elektrika cena takšna, kot je?
Zdaj, ko zaprem oči in slišim tisti znani zvok hladilnika v ozadju, vem, da je to energija, ki ima svojo vrednost.…