Ker sem bila mlada voznica in se pravzaprav nisem sama odločila, da grem opravljat vozniški izpit, mi je bilo še toliko huje, ker so mi izpit plačali starši, jih nisem želela razočarati. Najbolj se spominjam prve samostojne vožnje z avtom. Ko se je pripeljal inštruktor z avtom in mi rekel naj se kar usedem za volan.
Bila sem cela prestrašena, kajti resnično nisem še popolnoma nič vedela o avtu, vedela pa sem, da vozniški izpit ni lahko narediti. Inštruktor je bil sicer zelo prijazen in mi vse lepo razložil, kaj je kje v avtu in kako se stvari uporablja. Šokiral pa me je stavek ,da lahko prižgem avto, ker bova začela voziti. Nisem mogla verjeti svojem očem, da bom resnično že na prvi uri vozila, pa me je hitro potolažil, da nimava več kaj čakati in da enkrat je potrebno začeti.
Moram priznati, da sem tisto uro vozila tako prestrašena, da enostavno nisem vedela kaj delam, inštruktor pa mi je rekel, da bom dobra voznica in da bom vozniški izpit naredila kar hitro. Sama sem bila ponosna na to, da je že pri prvi uri vse to videl in zaradi njegovih besed, sem postala kar bolj samozavestna pri vožnji, ker me je resnično znal pohvalit.
Ko je pretekel čas vožnje, sem vedela, da bom kmalu morala na izpitno vožnjo, da si pridobim vozniški izpit, trema pa je bila na višku. Ko sem imela ta dan nisem čisto nič spala, skrbelo me je ali bom zmogla, ali me bo premagala trema, ali bo želja prevelika in bom naredila napako.
Lahko vam rečem, da je to bila najdaljša moja ura do zdaj, ko sem polagala vozniški izpit, komisija je bila tiho in videlo se je, da spremlja vsako mojo potezo. Na koncu sem parkirala in ugasnila avto v upanju, da sem naredila vozniški izpit. Komisija mi je dala papirje in zaželela srečno vožnjo. Ja, naredila sem vozniški izpit v prvo!
…